Si kdaj razmišljal/a o tem, kako bi bilo imeti izkušnjo pravega kina za domačimi štirimi stenami, pa je bilo stanovanje vselej odločno premajhno, da bi med obstoječe pohištvo umestil/a še hišni kino?

Jasen trend v svetu je, da stanovanja (z njimi pa tudi bivalne površine) postajajo vedno manjša. Z njimi pa se mora manjšati tudi tehnologija, ki bolj ali manj neopazno postaja del našega vsakdana.

Rešitve, ki jih prinaša tehnologija

Zanimiva posledica omenjenega je na globalni ravni ta, da tudi razvijalci tehnoloških rešitev razmišljajo, kako bi stopili v korak z razvojem in izkušnjo hišnega kina ponudili širšemu krogu uporabnikov. Primer tega je kompaktni zvočniški modul Sony Soundbar HT-MT300, ki ga testiram te dni.

gif Sony Soundbar HT MT300

Slednji je zasnovan tako, da se prilega sodobnemu domu, ima mehko zaobljene robove, ki se zlahka zlivajo s pohištvom kot pika na i pa je tudi varčen s prostorom. Komplet sestavljata dva dela.

Prvi je soundbar oziroma t.i. zvočna vrstica s katero povezujemo zunanje naprave kot so televizija, igralna konzola ali telefon (Bluetooth povezava, tudi z NFC), drugi pa nizkotonec, ki ga lahko zaradi dovršene oblike postavimo vsem na ogled, ali pa ga postavimo kar pod zofo.

Oba dela med seboj komunicirata brezžično in tako uporabnika odrešita mukotrpnega napeljevanja kablov. Komplet s tehnologijo S-Force PRO Front Surround reproducira polje virtualnega prostorskega zvoka in tako v na videz “drobni embalaži” pričara odlično avdiofilsko izkušnjo.

Sony Soundbar HT-MT300
Nizkotonec lahko praktično postavimo pod zofo in s tem hkrati privarčujemo na prostoru ter pridobimo bogatejšo cinefilsko izkušnjo.

Razlika, ki je ne moreš preslišati

A naj bo to dovolj o osnovnih karakteristikah. Ob prvem stiku z zvočniškim modulom me je zanimalo, ali bom ob redni uporabi res opazil razliko med zvočniki, ki so vgrajeni v televizor in omenjenim kompletom.

Sony Soundbar HT-MT300
Soundbar dopolnjuje dom v dveh barvnih različicah: smetanovo beli in ogleno črni.

Sony Soundbar HT-MT300 sem s pomočjo optičnega kabla priključil na televizor in pognal naključno skladbo prek aplikacije Soundcloud. Prvih nekaj sekund sem prepustil v televizijo vgrajenim zvočnikom, nato pa te popolnoma utišal in dal priložnost soundbaru, da pokaže kaj zmore.

In ni razočaral. Sprva mirno poslušanje naključne skladbe se je stopnjevalo v iskanje – za zvočnike bolj zahtevnih kompozicij. Da se je že čez nekaj minut treslo celo stanovanje z vsemi prisotnimi vred ni treba posebej poudarjati.

Od filmov do glasbe … no, pa kakšna avdio knjiga vmes

Nadaljevanje testa je bilo bolj po meri povprečnega uporabnika. Nekaj filmov, veliko glasbe, podkastov, pa tudi kakšno poglavje avdio knjige se je znašlo vmes. V nekaj urah bolj pozornega poslušanja sem opazil, da je razlika med vgrajenimi zvočniki in soundbarom še posebej dobro opazna pri zelo nizki ravni glasnosti, kjer pride do izraza brezžični nizkotonec.

Za pravo izkušnjo domačega kina tako ni nobene potrebe, da bi “navil” glasnost povsem do konca, saj že ob zelo nizki jakosti dobiš občutek, da je tista ločnica med filmom in resničnostjo nekoliko tanjša.

Še Silvesterski poljub, potem pa zares

Veseli december mi sicer ni puščal veliko možnosti za prav pogosto uživanje v vseh funkcionalnostih, ki jih ponuja Sony Soundbar HT-MT300, zato bo podrobnejši test prišel na vrsto takoj, ko bo Alfi še zadnjič v tem letu odpel Silvesterski poljub. Leto 2018 bo namreč v znamenju zvoka. Tudi na Uličnem stilu.